Žled
Žled, ki je tako močno prizadel naše kraje, je nam učencem onemogočil obiskovanje pouka, saj so bile mnogo ceste zaprte. Kljub temu pa nismo samo lenarili, ampak smo razmišljali … Tudi narava nas lahko preseneti.
Zatisnem oči in si želim zaspati. Trudim se z vso silo. Na trudna in napeta ušesa si polagam blazine in v mislih skušam najti lepe prizore. Premetavam se po postelji in si želim zaspati. Skoraj mi uspe, ko ponovno poči. Glas podrtega drevesa mi napne mišice in slišim, kako je padlo. Rahlo, a neopazno se mi zarosijo oči. Padlo drevo je umrlo. Le koliko jih še bo? Vsako padlo drevo in vsak pok mi predstavljata več skrbi. V tišini se oglasi telefon. Drevo je padlo na hišo, veliko ljudi je ogroženih. Strah me, saj vem, da je lahko ravno naša hiša naslednja.
Na daljnovode je padlo ogromno dreves [foto: Klemen Zibelnik/PGD Dvor]
Pred nekaj dnevi si prav noben prebivalec te majhne, a v srcu ljudi velike Slovenije ni mislil, kaj bodo prinesli prihajajoče se dnevi. Še dan prej sem se brez skrbi sprehajala mimo gozda in nisem opazila njegovega čara. Videla sem ga že tolikokrat, da se mi ji zdel že vsakdanji in nič posebnega. Danes se ponovno sprehajam ob njem, a tokrat z drugačnimi čustvi. Vidim ga in se ponovno zavedam, da stoji. Čutim njegovo bolečino in žalost. Deli njega so se podrli in šele zdaj, ko je povzročil škodo in razdejanje ga opazimo. Hodim naprej in sledim stezi, ki me privede do vasi. Hiše so večinoma prazne. Skozi okna lahko vidim samo pridne žene, ki kuhajo čaje za gasilce in sosede. Ljudje v hudih stiskah preprosto stopimo skupaj in si pomagamo. Naše pridne roke garajo cel dan, dokler se mrak ne spusti tako globoko, da preprosto ne vidimo več ničesar. Zdajšnja naravna katastrofa nam je lahko kot povod v pogled, kako enotni smo lahko ljudje in kako hitro lahko pozabimo na vse spore in zamere. Čeprav se vsi prostovoljci, gasilci, vojaki, domačini in prav vsi ljudje trudimo odpraviti nastalo škodo, bodo posledice dolgotrajne. V Sloveniji, ki je zeleno srce Evrope, je padlo toliko dreves kot v zadnjih petdesetih letih skupaj in prav toliko let in še več bomo morali čakati, da se bode rane gozdov vsaj pretežno zacelile.
Pri popravilu električnih vodov smo pomagali električarjem [foto: Klemen Zibelnik/PGD Dvor]
Včasih te takšna nesreča potisne na realne tla in tudi tisti, z najbolj ledenimi srci, gledajo okolico v drugačni luči. Že vrsto let onesnažujemo ozračje in Zemljo, tako da nam je narava v neki meri povrnila in nas spomnila, kako zelo pomembna je za naše preživetje. Hkrati pa nam je pokazala, kako požrtvovalni smo ljudje in koliko topline in medsebojne pomoči premoremo v najhujših trenutkih.
Maša Setnikar, 9.b – mladinka PGD Dvor
